Cirkuška pedagogika je oblika dela z mladimi in drugimi skupinami ljudi, ki temelji na elementih sodobnega cirkusa, dramske in gibalne pedagogike ter interaktivnih iger. Preko cirkuških aktivnosti spodbuja kreativnost, spontanost, izraznost, zaupanje v lastne sposobnosti, vztrajnost, izboljšuje motorične sposobnosti posameznika. Cirkuška pedagogika je sveža metoda gradnje skupine, vzajemnega zaupanja, učenja medsebojnega sodelovanja in krepi sposobnosti za premagovanje osebnih ter skupinskih ovir. Prednost cirkusa pred mnogimi drugimi aktivnostmi je v tem, da ponuja netekmovalno in sproščeno okolje, v katerem udeleženci brez strahu razvijajo svoje sposobnosti.
V okviru projekta Celostna obravnava otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnih zavodih smo se povezali z društvom Cirkokrog in oblikovali mešano cirkuško skupino. K sodelovanju smo povabili za vse, ki se želijo naučiti cirkuških veščin. V duhu deinstitucionalizacije in z zavedanjem pomena vključevanja Mladinskega doma v skupnost smo k projektu povabili tudi otroke iz okoliških šol in drugih zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. Našemu vabilu so se odzvali na Osnovni šoli Bičevje, na Centru IRIS ter na Waldorfski šoli v Ljubljani.
Cilj naših rednih tedenskih srečevanj je bil pripraviti krajšo predstavo, s katero bomo nastopili na prireditvi ob 90-letnici Mladinskega doma Malič Belič. Čeprav smo v prijavnici število vključenih omejili na dvanajst otrok, se je izkazalo, da je interes med otroki in mladostniki našega doma za cirkus večji, zato smo sprejeli vse zainteresirane in aktivnost prilagodili tako, da so v cirkusu lahko sodelovali vsi. Okrepili smo mentorsko ekipo, v pomoč so nam bile študentke pedagoške fakultete in naši učitelji za dodatno pomoč, ki so skrbeli za to, da je kljub živ-žavu aktivnost potekala varno in vodeno. Srečanja so tako potekala z raziskovanjem različnih cirkuških veščin ter z individualnim usmerjanjem in vadbo veščine, ki je bila posamezniku najbolj všeč. Znotraj tega so se oblikovale posamezne manjše skupinice. S skupinicami smo se nato osredotočili na pripravo predstave, pri čemer smo upoštevali želje in ideje otrok ter podpirali sodelovanje v skupini.
Na delavnicah smo se učili žongliranja z žogicami, igrali smo se z diabolom, kitajskimi krožniki, rožnimi palicami ter drugimi cirkuškimi rekviziti. Zelo všeč nam je bila ravnotežna deska z imenom »rola-bola«. Navdušil nas je tudi monocikel. Gradili smo človeške piramide in izvajali akrobatske figure v dvoje ali več. Spoznali smo, da v cirkusu zabava hodi z roko v roki z vztrajnostjo in skupinskim delom. Učili se smo, kako nastopati na odru in z novimi žonglerskimi in akrobatskimi spretnostmi ter preko skupnega cilja utrjevali občutek za skupnost in to, da smo pomembni- prav vsak izmed nas. Urili smo socialne veščine, trenirali pozornost, bili empatični in vljudni drug do drugega. Otrokom ni bilo težko počakati na vrsto za vadbo z izbranim pripomočkom ali na individualno pozornost mentorja. Na trenutke je bilo v dvorani zelo glasno in živahno, ko pa smo sedeli v skupinskem krogu, smo prikazali, da zmoremo biti tudi mirni, tihi in osredotočeni ter se poslušati med seboj.
S projektom smo želeli prispevati k udejanjanju novih pedagoških pristopov v vzgojno-izobraževanem prostoru, k povezovanju domskih otrok in njihovih vrstnikov, ki živijo v domačem lokalnem okolju, k odpiranju Mladinskega doma navzven in promociji Strokovnega centra kot sodobne strokovne institucije, ki se odziva na potrebe otrok in okolja, v katerem deluje.
Da je aktivnost pisana na kožo vključenim otrokom in se je radi udeležujejo, mi je poleg vedno večjega števila sodelujočih otrok, opazovanja skupinske dinamike med delavnicami, veliko povedalo tudi to, da so mi otroci, ko smo se srečali, rekli: »V torek pa cirkus«. Ko smo v dom sprejemali novince, so mnogi izražali željo po udeležbi na delavnicah in spraševali: »A lahko pridem še jaz?«
Zapisali: Dijana Kožar Tratnik in Kristina Debenjak, socialni pedagoginji
Mladinski dom Malči Belič